Domov Kontakt
     
   
 
   
predstavitev
koncerti/aktualno
RitemDaBit
VKK
kontakti
zgodovina
fotogalerije
multimedia
vaje/nastopi
 
 
Aktualno
 
Vpisano: četrtek, 06.07.06 ob 10:22 - 7359 vpogledov
Podaljšan vikend v Grazu - Lannach

Podaljšan vikend v Grazu - Lannach

23.-25.junij 2006

Bilo je carsko, imeli smo se fajn =)

Morda so kakšne fore interne in se vam bo zdelo hecno napisano. Oprostite.

Sicer pa je članek le subjektivno mnenje oz doživetje skozi moje oči.

Petek:

V petek dopoldan sem imela še zadnji ustni del mature in to iz materinščine, popoldan pa sem že po dolgi suši spet prisotna v PPO Vevče.

Špela Baznik nas je ob odhodu s kolesom prišla le pozdravit, saj se nam zaradi najpomembnejšega izpita, ki je sledil v tedanjem času, ni mogla pridružititi: »Če bi pa vedela, da bo tako fajn avtobusar, bi šla pa tudi jaz zraven =)).« Res je bil prov »fajn«, ustregel je vsaki naši želji.

PPO je po 3 letih zopet obiskali Lannach, 120km iz Ljubljane. Zame je bilo sicer prvič. Prispeli smo v Lannach, vasico blizu Graza. 16km zračne razdalje je med njima. Zopet smo domovali na kmečkem turizemu. Prišli smo ob približno 19:20, kar je bilo, mislim da ravno tako, kot smo si želeli. Ob 20:00 naj bi namreč začeli igrati pred gostiščem, kjer smo prenočevali (tudi če bi pršli ob 20:00 oz celo ob npr. 20:15 =), kar sicer tudi smo, tako da smo imeli ravno dosti časa, da smo se razporedil v sobe po 3 in po 2 osebi skupaj, morda so bile tudi izjeme =). Sobe so bile prav simpatične, postelje presenetljivo udobne, sveže, kopalnica je bila ekonomično majhna. Pogled skozi okno se je razprostiral na gozd in teniško igrišče, ki ga na žalost nismo niti malo uspeli izkoristiti. Pa drugič!

V civilu smo zaigrali gostom, ki so bili ob našem prihodu na domačiji. Med igranjem me je pičil komar, zato sem se nemudoma spomnila, da sem s seboj pozabila vzeti kakršnakoli sredstva proti zajedljivem mrčesu. Med igranjem smo v prvi vrsti opazile, da so tamkajšnji ljudje kar napredni. Imeli so namreč čebulo oz nekaj v posebni, nekako vrtljivi se posodici, s pomočjo katere si naviješ čebulo na kruh oziroma kamorkoli že. Glede na to, da smo dobili bučen aplavz, jim je bilo verjetno kar v čast, da smo jim zaigrali.

Po igranju iz knjižic pa smo imeli večerjo. Bila je samopostrežna in mislim da kar sprejemljiva, se niti ne spomnim, kaj je bilo – neka mešanica vseh solat in ne vem česa še. Sicer smo sedeli za naravno lesenimi mizami – debli. Zvečer so se ga starejši malo napili in prepevali ter igrali do poznih ur, tudi s harmoniko. Mlajši smo se ta čas peš odpravili v bližnji lokal »Ambasado«, kjer sem drugič ugotovila, da navadne limonade ne poznajo ali pa da je ne znam naročiti, vsekakor pa se ne reče »die Limonade« (prvič je bilo pri večerji). Pivo so seveda poznali.

Kaj hitro smo se s taxijema odpravili v tamkajšnji, verjetno edini disko, ki je bil v stilu mornajrev in kjer so na vsakih 20min menjavali stil glasbe, zaradi različnih okusov tamkajšnjih realativno stalno živečih ljudi. Disko je bil zanimiv še preden smo vstopili vanj, saj smo pred njim opazili, da imajo »parkerplatze« za ženske ločene od moških prostorov in to tako, da so ženski bližji vhodu, verjetno z namenom, da so bolje na očeh varnostnikom, če pride do kakšnega neljubega ekscesa z moške strani verjetno. Ko smo kot »bl kmetje« oblečeni vstopili v disko (v Ljubljani si verjetno ne bi upali v supergah, športnih hlačah in športni majčki iti v kakšen boljši lokal oziroma disko), začuda nismo rabili osebnih, smo se zlili z ostalimi v diskoteki. Zanimivo je bilo, da smo opazili kar dosti Turkov, ki so bili prisotni, in tudi takšnih moških, ki so radi pogledali našega prelestnega Mateja.

Večina je plesala na glavnem odrčku, vrhunec so bile pa karaoke, na katere smo mogli tudi kar nekaj časa čakati, le diđej ve zakaj, kajti ni bilo nobenih ostalih karaok željnih obiskovalcev. Nato pa smo doživeli karaoke aus Slowenien, Ljubljana. Organizatorji si namreč niso mislili, da bodo v tako zakoten disko pršli prav Ljubljančani. Pa smo. In celo zapeli smo na karaokah. Prva točka je bila s Špelo in Matejem. Prov hudo sta zapela! Sicer je bil Matej bolj kot back vokal, ki se je lepo zlil s Špelinim močnim in za moje pojme točnim vokalom. Besedilo se jima je celo prikazovalo na zaslonu blizu odra, kar je bilo prav priročno. Druga točka aus Ljubljana je bila tercet »naše mame – pri flavtah« Tamare, »dobre vile« Lucije in našega »novega sončka« Mihata. Zanimivo je bilo, da so šaljivi Avstrijci ugotovili, da obvladamo tuje jezike (zahvala Špeli), zato so se odločili, da nam posredovano besedilo na zaslonih dajo malo mešano – refren pesmi v angleščini, ostalo pa seveda v nemščini, kar je naše pevce kar malce zmedlo. Kljub temu so naredili cel žur =). Ko smo se poslovili od vseh (gejev, svingerjev, Turkov, Avstrijcev, varnostnikov in ostalih), smo se z velikim taxijem odpeljali do naših svežih posteljic, kjer smo eni sladko, drugi malo manj, zaspali.

Sobota:

Ob 8h smo imeli zajtrk, ki je bil prov »fajn«. Vsak si je postregel s čimer si je želel. Bilo je ogromno izbire, poleg tega pa nam je prijazna natakarica postregla s kavo, če smo želeli, in to skoraj vsakemu posebej. Na mizah so imeli tudi zanimive majhne posodice, za katere smo ugotovili, da so namenjene za odpadne zadeve kot so lupina od jajca, ostanek od jabolka, uporabljeni prtički in verjetno še kaj.

Ob 9h smo se odpravili proti znamenitemu glasbenemu središču Grazu, kjer smo si ogledali nekaj glavnih znamenitosti in občutili utrip mesta s krajšim sprehodom po centru. Z vzpenjačo (kakršno bomo kmalu imeli tudi mi v Ljubljani =/) smo se vzidgnili na vrh tamkajšnjega hriba, kjer smo videli kar visok stolp – verjetno opazovalni, pri katerem je zanimivo to, da so ga v času vojne uspeli skriti – uporabite domišljijo in ugotovite kako =).

Malo naprej od stolpa pa se je razprostiral manjši park z ogromno zelenja, z majhnim paviljončkom, ob katerem je v senčki ležal srednjevelik živ muc, in velik kip leva, ob katerem je pisalo nekaj v zvezi z vojno (II.svetovno se mi zdi), ki je bila todi. Zraven parkca je bila tudi manjša dvorana na odprtem. Zanimivo je, da so streho, ki se odpira in zapira, dokončali prav čudovitega leta 1987, če sm prov razumela tamkajšnje besedilo, ki jo je opisovalo in je stalo zravn dvorane (predvsem je letnica zanimiva zato, ker je moje rojstno leto =). Kljub temu, da smo imeli karte za v obe smeri z vzpenjačo, smo se peš odpravili proti centru Graza. Vmes smo se še nekajkrat ustavili – ob manjšem muzeju s topovi, ob nekem odštekanem umetniškem krogu, kjer so bile raztresene številke in drugi znaki, kasneje se jim je sicer pridružila še slovenska voda =), ob vodnjaku, ob klopci z vrtnicami, kjer smo se članice nežnejšega spola tudi slikale. Slika oziroma dogodek pa ima morda zanimiv komentar: »(bilo nas je prav 7) Za vsak dan ena =).« Ustavili smo se tudi ob bivših hlevskih vratih, ki so bila na poti do vznožja hriba. Dostikrat so nam Avstrijci naštimali tudi table, kjer smo si lahko v 4 tujih jezikih prebrali nekaj o določeni zadevi, ki je stala tam zraven. Prijazno nam je skoraj vse sproti prevajala naša Špela, ki je v 2. in 3. letniku na Gimnaziji Poljane imela popravca iz francoščine, danes pa je profesor francoščine, poleg ostalega.

Naš Andrejček pa se je močno trudil, uporabil je namreč različne filtre na fotoaparatu, da bi bila naša telesa zraven znamenite ure, pri kateri je večji kazalec namenjen štetju ur, manjši pa minutam (razlog je v pomembnosti), videti idealna (rezultat si lahko ogledate v kategoriji fotografije). Na vrhu hriba smo imeli tudi prav lep razgled. Med drugim smo videli znamenit lokal na Muri in čudovit objekt, v katerem se skriva galerija. Ob pogledu na mesto Graz se je naš Tone, s čudovitimi mustaši, spraševal koliko km je do Ljubljane in ker sem prav ob času nejgovega mišljenja o km stala zraven njega prav jaz, sem mu odvrnila »približno 130km«. Računalniki z internetom in ostalimi leksikoni so prav zanimive stvarce =). Na hribu ob muzeju so imeli tudi marmornato ploščo, kjer so bile napisane razdalje od določenega mesta do Graza. Našli smo tudi Laibach, a glej ga zlomka, prav za našo čudovito prestolnico ni bilo napisane razdalje.

Skratka, ko smo prispeli v center, smo imeli nekaj časa za ogled po svoji izbiri. Na poti do centra smo ob »fajn« vremenu (ni bilo toliko vroče kot smo pričakovali) videli tudi posebno lepo umetniško poslikano stavbo. Bog ve, kaj se je skrivalo notri =). Nato pa je bila naša možnost takšna: stereotipno imajo ženske rade nakupovanje, zato smo se verjetno tudi me odpravile (čeprav na splošno osebno sovražim nakupovanje) v bližnji H&M, kjer so imeli čudovito čepico, črtasto majčko ter barvasto majčko, poleg ostalih oblek. Utrip mesta se mi je zdel precej podoben ljubljanskemu. Avstrijci imajo sicer namesto naravi škodljivih avtobusov kar tramvaje, ki so kar moderni za naše razmere. Na eni izmed ulic so igrali tudi štirje »faconi« (simpatični mladi fantje) – jazz band; klarinet, bobni, čelo, horn. Še prav posebej pa se mi je zdela zanimiva ena trgovina oz če sem bolj natančna le njeno ime, ki se glasi NiNa (vaša bodoča oboistka) =). Videli smo tudi XY let staro pekarno, kjer si še dandanes človek lahko kupi kruh, razne zavitke, piškote in še kaj. Sledila je vrnitev do našega prenočišča, kjer smo za tem imeli tudi kosilo. Na poti smo še videli tablo za CITY PARK – je bilo čisto tako, kot če bi bili v Ljubljani =). Kosilo je bilo sprejemljivo. Posebna je bila juha z majhnimi kruhki in sladko smetano in buhteljn na koncu, napolnjen z jagodnim nadevom ali pa s čokoladnim, oblit pa s toplim vanilijevim pudingom. Prav »geschmackig« je bilo.

Sledil je sobotni dogodek, ki smo ga že vsi težko čakali. Nastopili smo na 120. obletnici orkestra iz Avstrije v majhni vasici Holennegg. Ker smo prihajali iz Slovenije, ostali povabljeni pa iz Avstrije in Nemčije, smo bili med gostujočimi nekako zadnji na vrsti (črki A in N sta pred S po abecedi), zato smo se kar malo načakali.

Dobra stran čakanja je bila, da smo si lahko natančno ogledali vsako peresce, ki je spadalo k nošam naših soigralcev orkestrov. Eni orkestri so imeli prav smešne noše, zato smo se zavedli, da imamo čudovite rdečo-rjave noše z okusnim modelom. Po pravici povedano je bilo namreč grozno gledati ženske riti v hlačah noš. Brez zamere prosim. Dobra stran čakanja je bila tudi ta, da je sonce ob našem nastopu že malce zašlo in prav tam kjer smo korakali (čeprav je bilo to le kakšnih 100m =) ni bilo več sonca. Ob bučnem aplavzu smo v zahvalo prejeli tudi gostiteljevo darilo – nekaj steklenic verjetno vrhunskega avstrijskega vina v posebnem stojalu za vina.

Nato smo se vsi orkestri, kar 23 nas je bilo (sedaj si lahko predstavljate koliko smo se načakali), zbrali ob cerkvi oz kar majhni graščini. Poslušali smo skoraj neskončne govore vseh stričkov Matičkov, ki so se zahvaljevali en drugmu, verjetno. Naš »vodja« Aleš se je spomnil na vojne čase. Tako kot smo mi skoraj brez vode (kasneje smo jo dobili), sicer po čisti sreči v senčki, stali kot vojaki, je tudi Aleš vztrajal in krepil svojo močno voljo v vojski. Ker so razmere postajale vedno bolj nevzdržne, je naša »elastika« popustila in ob enem izmed mnogih ploskanj smo se obrnili in odšli od tamkajšnje prireditve, kjer so sicer gostitelji zaigrali neko zadevo ob glasni in meni neokusni spremljavi umetnega žuborenja vode in petja ptičkov, ki smo jih »by tha way« mi naslednji dan imeli v živo =). Nastopil je čas za »talanje kupončkov«. Po okrepčitvi smo imeli enourni koncertk blizu cerkve. Malo je bilo nerodno, ker je bila ura že kar pozna in ni bilo več sončne svetlobe, umetna svetloba pa je večini tako hecno svetila, da so nekateri videli note v svoji senci oz le v senci. Ob vsaki končani skladbi smo dobili močan aplavz in mislim, da se je naše igranje zdelo obiskovalcem kar »fajn«, nekateri so celo vpili U A E, UAE, UAE (zU gAbE = ful vredu, carsko), vendar moramo vzeti v zakup, da so se na prireditvi točili celi potoki piva.

Sledil pa je še en zanimiv dogodek. Naš Tone in njegov orkestrski kompanjon sta si naročila največje pivo v bližnjem manjšem, bolj kmečkem ali kakšnem kompleksu in ker sta mela tako »fajn« obleko – nošo in ker sta očarala natakarico s svojim izgledom in besedami, sta dobila najlepše litrske vrčke, kar so jih imeli. Ker pa je točenje piva nekaj časa trajalo (2 litra skupaj), sta si očarljivca našla že novo zaposlitev. Našla sta si novo družbo – člane druge godbe s katereimi sta zapela in zaigrala tja v noč. Pivo pa je ostalo v zraku pravzaprav, kar pomeni, da smo ga dobili pod kontrolo mi mladi, ki smo sedeli in se pogovarjali tam blizu. Natakrica je prinesla torej 2 pivi do nas, prvo je hitro vzel pod svojo »kapo« naš novi, mladi up, drug vrček smo si pa malo menjavali (po poizkušanju pene sem ugotovila, da sama pena niti ni ne vem kaj). Seveda je sledil boj za kozarce =) kot že ne prvič v Avstriji. Med drugim si je tudi Ivan želel ta čudoviti vrček in ker so me v 4 letih nekej pa le naučili v gimnaziji (sicer sm mela navadno nemščino okol 2), sem skušala vrček na lep način dobiti, za spomin. 1. prepričevanje mi ni uspelo, ker sem bila očitno premalo dovzetna. Ker pa sem vztrajna, sem probala še v drugo in ratalo je. Lastnik lokala je na koncu le rekel: »Ne povedati moji ženi, da sem ti dal tale kozarec.« Imeli so namreč baje le 2 takšna in vsak stane 10EURov. Skrivnost tega, da je lastnik podaril kozarec, pa je morda tudi v tem, da je med prepričevanjem padel v ozadju en kozarec na tla in se je razbil, za kar pravijo, da prinaša srečo, kar je bil še en razlog več, da naj podarijo čudoviti pollitrski kozarec v spomin nam Slovencem na čudovite Avstrijce =). Kaj vse morajo žrtvovati gostinci za dobro promocijo Avstrije =).

Ko smo prispeli do našega prebivališča, s(m)o se nekateri do zgodnjih jutranjih ur še spoznavali, pogovarjali, celo tudi jedli. Ja, lakota je prva izmed potreb, ki jo mora človek zadovoljiti, da lahko normalno funkcionira naprej.

Nedelja:

Zgodaj zjutraj smo bili že v nošah in otovorjeni s kovčki, potovalkami, ruzaki. Nastopilo je slovo od naših gostiteljev na kmečkem turizmu. Odpeljali smo se do cerkve, kjer smo bili že dan prej. Tokrat smo prav mi zasedli glavni oder, ki je bil sprva še v senčki, ostale godbe pa so bile naša spremljava =). Sodelovali smo torej na avstrijski maši, kar pomeni, da smo več ali manj le sedeli in si mislili svojo »alelujo«.

Zgodil pa se je nadvse zanimiv eksces – zamenjava identitet. Kot smo že dan prej ugotovili, da se Avstrijci radi zahvaljujejo en drugmu, smo tudi tokrat prišli do točke dolgih govorov zahvaljevanja. Tokrat so radodarni Avstrijci namenili tudi nekaj minut nam, da smo se jim lahko zahvalili za povabilo in vse ostalo. Pomemben Avstrijec nam je predal besedo in ker je imel na svojem govornem listu napisano le ime Simon Perčič, je predal besedo kar njemu. Zanimiv pa je bil izraz našega prelestnega dirigenta, ko je ugotovil, da mora nekaj povedati pred vso množico in to celo v nemščini, ki je sploh ni vešč (italijanščina rules! =). Tako da nam je na pomoč, skoraj v zadnji sekundi priskočil naš predsednik PPO Vevče gospod Brezavšček. Zdi se mi, da nas je kar vse presenetil. Povedal je za avstrjske razmere dost kratko zahvalo, a bila je kar zanimiva in to celo brez kakršnihkoli vnaprej pripravljenih besed za razliko od naših severnih sosedov.

To pa še ni vse. Ko smo bili že tako ponosni za dobro predstavitev iz naše strani, se je zgodilo. Seveda se je Avstrijec, ki je nadaljeval program (naj vas spomnim, da je bila sicer maša), zahvalil za izjemen, čudovit govor iz slovenske strani in to Simonu Perčiču, kar pomeni, da so gospoda Brezavščka zamenjali z dirigentom Simonom. Iz tega bi lahko sklepali, da je morda Avstijcem logika bolj kot ne tuja, saj niso dosti dobro povezali s tem kar so imeli napisno – DIRIGENT Simon Perčič, s tem kar so videli – oseba, ki je govorila ni igrala vloge dirigenta. Čeprav morda ni konstruktivno posploševati zadeve. Ker pa je bila maša dolga, smo vmes tudi rekli kakšno. Med drugim mi je Ivan zaupal, da mu je kelih na župnikovi mizici nadvse simpatičen =)).

Po igranju vseh mašnih stavkov smo imeli pavzo, kar pomeni, da smo se okrepčali, med drugim tudi z znamenito zeliščno pijačo z mehurčki, nam vsem dobro poznano pod imenom Almdudler. Skratka blizu cerkve so imeli nedeljsko rajanje, kjer je vsaka godba igrala kakšno uro. Seveda smo tudi tokrat, še zadnjič čakali na naš nastop. Med igranjem so Avstrijci pripravili tudi človeka, ki je pripovedoval raznovrstne vice, ki so nasmejali goste. Ko pa je človek vicev končal z določenim krajšim govorjenjem, sta si s Simonom pomagala z neverbalno komunikacijo in kaj hitro sta oba ugotovila, da je čas za nadaljevanje našega programa. Igrali smo predvsem program iz preteklih večjih koncertov in skladbe iz knjižic. Publiki je bilo naše igranje sprejemljivo, saj so nam veselo, bučno aplavzirali.

Po končanem igranju pa smo bili povabljeni na tortice, ki so bile okusne. Jedli smo jagodno, čokoladno, ribezovo, hruškovo in še kakšno vrsto torte oz peciva. Dali so nam jih tudi za domov, kar pomeni, da med postanki do Ljubljane nismo bili lačni, saj so prazne trebuščke napolnile avstijske okusne slaščice. Na Vevče smo se vrnili v zgodnjih jutranjih urah.

Epilog:

Ugotovili smo, da si Avstijci vzamejo čas za vse, pridobili smo veliko novih izkušenj in se še bolje spoznali med seboj, kar bo verjetno dobro vplivalo na našo klimo v orkestru, kar bo posledično verjetno vplivalo na boljšo harmonijo v našem skupnem izvajanju skladb. Torej je cilj zgleda da izpolnjen, tako da vsa pohvala organizatorju – predsedniku PPO Vevče gospodu Brezavščku, podpredsednici PPO Vevče Špeli Cimerman in vsem ostalim. Pa hvala vsem sodelujočim za nadvse prijeten podaljšan vikend!

NiNa Lopič, zdajšnja II.flavta in bodoča oboistka =) v PPO Vevče



Avtor: NiNa Lopič, zdajšnja II.flavta in bodoča oboistka =)
Vir: Orkester.si

VABILO NA KONCERTE 10. 10. 2018
VABILO NA POLETNE KONCERTE 25. 06. 2018
VABILO NA SPOMLADANSKE KONCERTE 26. 03. 2018
VABILO NA DECEMBRSKE NASTOPE 12. 12. 2017
VABILO NA BOZICNO NOVOLETNI KONCERT 10. DECEMBER 2017 19. 11. 2017
KONCERTI APRIL - MAJ - JUNIJ 10. 04. 2017
NASTOPI V DECEMBRU IN JANUARJU 14. 12. 2016
GLASBENE PRIPOVEDKE Z BOŠTJANOM GOMBAČEM 22. 11. 2016
VABILO NOVIM ČLANOM 31. 08. 2016
VABILO NOVIM ČLANOM 18. 02. 2016
|1||2||3||4||5||6||7||8|... |1 od 8| Naprej